Včasih največje zmage niso zapisane v rezultatih, temveč v odločitvah, da kljub dvomom vztrajamo. In v ljudeh, ki nam na tej poti stojijo ob strani.

Vse se je začelo s poletnim praznovanjem okroglega življenjskega jubileja in na videz nedolžnim izzivom. Sestrične, izkušene maratonke, so me povabile, naj se jim pridružim na desetkilometrski preizkušnji Ljubljanskega maratona. Povabilo sem sprejela. Morda nekoliko lahkomiselno, zagotovo pa iskreno. Kajti obljube imajo zame posebno težo. Vedno jih izpolnim.

Šele nekaj tednov pred dogodkom sem se zares zavedela razsežnosti sprejetega izziva. Prvi poskus teka se je končal pred prvim kilometrom. Sledilo je nekaj večernih hitrih sprehodov, nato pa so vsakodnevne obveznosti znova prevzele svoj prostor. Med službo, družino, sestanki in številnimi odgovornostmi je za načrtno vadbo ostajalo bore malo časa. Zato so moje priprave dobile nekoliko neobičajno podobo. Stopnišče stavbe Ministrstva za notranje zadeve je postalo moje vsakodnevno vadbišče. Namesto dvigala sem izbirala stopnice do šestega nadstropja, pot od parkiranega avtomobila do pisarne pa sem občasno pretekla. Majhni koraki, ki so postopoma gradili nekaj veliko pomembnejšega od telesne pripravljenosti – zaupanje, da je mogoče premakniti tudi meje, ki si jih včasih postavimo sami.

V soboto, 17. oktobra, je prišel dan, ko je bilo treba obljubo spremeniti v dejanje. Start pred stavbo MNZ je imel zame posebno simboliko. Tam, kjer se vsak dan srečujem s poklicnimi odgovornostmi in kjer sem v preteklih tednih po stopnicah nabirala drobne kilometre vztrajnosti, se je začela povsem drugačna preizkušnja. Med tekom me je pot mimo znane stavbe vodila dvakrat. Tokrat nisem hitela za obveznostmi, temveč naproti cilju, za katerega nisem bila prepričana, da ga bom dosegla. Ob meni je bila sestra. Z umirjenim tempom, pogovorom in medsebojnim zaupanjem sva premagovali kilometre. Ob progi so nas spremljali navijači, med katerimi so se me posebej dotaknile družine z otroki, ki so s transparenti in iskrenim navdušenjem spodbujale svoje najbližje. V teh prizorih je bilo nekaj izjemno lepega – preprosta, a dragocena človeška povezanost.

Pri osmem kilometru sva vedeli, da bova zmogli. Zadnje metre sva pretekli z roko v roki, s sprintom in nasmehom. Čas ni bil pomemben. Pomembno je bilo spoznanje, da sva uspeli. Zame je imel ta trenutek še globlji pomen. Pred več kot 35 leti je bil šport pomemben del mojega življenja. Potem so prišla desetletja, polna drugačnih preizkušenj. Med njimi tudi štirinajstletna pot do materinstva, zaznamovana s številnimi medicinskimi postopki, operacijami, odrekanji, negotovostjo in neizmerno vztrajnostjo. Življenje me je naučilo, da telo ni samoumevno in da vsaka zmaga zahteva svojo ceno. Zato me je tokrat presenetilo. Ne le s tem, da je zmoglo deset kilometrov, temveč z občutkom, da se moč, ki jo nekoč zgradimo, v nas lahko ohrani tudi skozi najzahtevnejša življenjska obdobja.

Ob prihodu v cilj nisem občutila zgolj ponosa. Predvsem hvaležnost. In prav tu se osebna izkušnja sreča z vrednotami, ki jih neguje Mednarodno policijsko združenje IPA. Policijsko poslanstvo zahteva odgovornost, odločnost, pogum in vztrajnost. Toda njegova resnična moč se ne kaže le v sposobnosti premagovanja zahtevnih okoliščin. Kaže se tudi v spoštovanju človeka, medsebojnem zaupanju, solidarnosti in pripravljenosti, da drug drugemu stojimo ob strani. To so vrednote, ki ne poznajo meja med poklicnim in zasebnim življenjem. Geslo IPA, »Servo per amikeco – Služiti prijateljstvu«, nas opominja, da prijateljstvo ni zgolj prijetna spremljevalka življenjske poti, temveč vrednota, ki nas povezuje, krepi in bogati. Da so tudi najzahtevnejše poti lažje, kadar jih ne premagujemo sami.

Na desetkilometrski progi smo bili tekači različnih generacij, sposobnosti in življenjskih zgodb. Nekateri so v cilj pritekli prej, drugi pozneje. Toda prav vsak je na svoji poti premagoval nekaj svojega. In prav vsak je bil del skupne zgodbe.Pogum se včasih skriva v povsem preprosti odločitvi, da poskusimo. Vztrajnost ni vedno v hitrosti, temveč v tem, da ne odnehamo. In uspeh ni vedno v tem, da prvi prečkamo ciljno črto, temveč da na poti ohranimo sebe in ljudi ob sebi. Morda je prav to eno najlepših sporočil, ki jih lahko prenesemo tudi v naše poklicno in društveno poslanstvo. Da si prizadevamo za odličnost, a nikoli na račun človečnosti. Da ostajamo odločni, a tudi sočutni. Da znamo premagovati ovire, obenem pa opaziti človeka, ki na poti potrebuje našo roko. Kajti na koncu niso najpomembnejši kilometri, ki jih pretečemo, niti čas, ki ga za to potrebujemo. Najpomembnejše so sledi, ki jih s svojimi dejanji pustimo v življenjih drugih.

Servo per amikeco – Služiti prijateljstvu.

Marija Martinčič Bauman