Pred desetimi leti sem s prijatelji prvič obiskal daljno deželo Nepal in okusil čare mogočne Himalaje iz neposredne bližine. Te do neba vzpenjajoče gore ti za vedno pustijo neizbrisan pečat in v srcu željo po ponovnem snidenju. Čeprav so nam tistega leta 2014 pokazale vso svojo silno moč narave in smo se z veliko sreče izvili iz pasti snežnih plazov, me je neka notranja sila vseeno ponovno gnala proti najvišjim goram sveta. Srečanje z njimi pa zopet ni bilo tako enostavno. Ko se ti zaprejo ena vrata moraš počakati, da se ti odprejo druga, ki so ti v danem trenutku namenjena.

Letos smo se trije prijatelji z letalom odpravili iz letališča Brnik in preko turškega letalskega vozlišča Istambul prispeli v glavno mesto Katmandu v jutranjih urah petka 26. septembra. Z razliko od prvega obiska me ni presenetil tako imenovani kulturni šok, čisto preprosto saj sem mesto, kulturo in ljudi vsa ta leta nosil v sebi. Na letališču nas je pričakal prijatelj in vodič Dil, ki je tako kot pred desetimi leti prevzel vso skrb in organizacijo naše male odprave. Letos smo si za cilj zastavili bazni tabor pod tretjo najvišjo goro na svetu Kanchejunga (8586 m.n.v.). Namestili smo se v hotelu v središču turističnega dela mesta tako imenovani Themal. Na razpolago smo imeli dva dneva za priprave in nakup manjkajoče opreme predno bi se v nedeljo odpravili z lokalnim letom proti vzhodu države. Pa nam že takoj na startu vreme oziroma monsun ni bil naklonjen. V soboto je pričel padati dež in ni prenehal celih 48 ur. Količina vode pa je bila rekordna od kar se izvajajo meritve v državi. Po celi državi so se sprožili številni zemeljski plazovi, zasuli glavne in stranske ceste, narasle reke so odnašale mostove in vzela življenja več kot dvestotim ljudem. Država je bila ohromljena in mi smo obtičali v hotelu.

Naš prvotni cilj je bil nedosegljiv. V začetku razočaranje nato pa spoznanje, da če bi monsun pokazal zobe dva dni kasneje, le kje bi bili danes. Bil je čas za razmislek kaj storiti, da nam Himalaja vsaj nekaj ponudi. Zahodni del države je monsun samo oplazil in ga ni tako uničujoče razdejal, zato je padla odločitev, da se podamo na pohod okoli gore Annapurne. Dejansko je to skupek nekaj gora in najvišja med njimi sega v višino 8091 metrov, Annapurna I.

Počakati smo morali še dva dneva, da je prišla informacija, da je država za promet odprla nekatere deloma očiščene ceste in se z najetim terenskim vozilom odpravili iz mesta proti izhodišču našega trekinga. Pot dolga približno 200 km nas je vodila čez blatne z vozili natrpane ceste, za katero smo potrebovali dobrih 11 ur polžaste vožnje. Letališča so bila tako ali tako še zaprta. V večernih urah pridemo do vasice Ngadi (930 m.n.v), kjer se čez noč spočijemo in malce naberemo moči za naslednjih deset dni, ko naj bi po planu zaključili treking okoli Annapurne.

In doživeli smo deset dni pohoda v lepem stabilnem vremenu. Od začetne višine 930 metrov nad morjem smo počasi iz dneva v dan privajali naša telesa na vplive visoke nadmorske višine. Vmes smo si privoščili tudi »dan počitka« z aklimatizacijskim vzponom iz Thilicho B.C. (4150 m.n.v) do razgledišča nad jezerom Thilicho (5014 m.n.v). Tako smo utrdili zaupanje v naše noge, pljuča in glavo, da zmoremo brez znakov višinske bolezni čez tri dni priti čez prelaz Thorung –La (5416 m.n.v), ki je bila tudi naša najvišje ležeča točka pohoda.

In je uspelo! Veselje in zadoščenje se je vsakemu od nas zrcalilo v očeh, meni, Matjažu, Davidu, vodiču Bhai Dilu in dvema  našima močnima nosačema, ki sta vso pot poleg svoje nosila še našo dodatno opremo. Pohod smo zaključili na drugi strani doline prelaza v svetem mestu Muktinath (3760 m.n.v).

Ostalo nam je še nekaj dni do zaključka obiska Nepala zato smo se od Muktinatha naslednji dan poslovili z najetim Jeepom in si privoščili celodnevni cestni »rodeo« do mesta Pokhara. Za Pokharo smo si vzeli dva lahka turistična dneva in se nato z notranjim letom vrnili v glavno mesto. V Kathmanduju pa nam je povsem popustila himalajska mrzlica in v preostalih štirih dneh smo se prepustili turističnim dobrotam to je ogledu alpinističnega muzeja, obiska templjev in praznjenja trgovinic s spominki.

Slovo od Nepala je vedno nekaj posebno tako kot tudi prihod in meni daje občutek kot, da nisi nikoli odšel.

Galerija.
SERVO PER AMIKECO!

Dušan Bartelj