V petek in soboto, 19. in 21. julija je bil organiziran dvodnevni planinski pohod IPA Kluba Ljubljana pod vodstvom planinskega vodnika Toneta Vozlja in njegove sovodnice Mateje Udovč na Ledine – Ledinski vrh – Savinjsko sedlo – Dom pod Okrešljem – Kamniško sedlo – Brana- Kamniška Bistrica.

Izhodiščna točka poti je bila spodnja postaja tovorne žičnice za Češko kočo Na prodih. Od tu smo zavili levo najprej po gozdu in nato prodnati poti ter sledili oznakam  Kranjska koča na Ledinah – Slovenska pot. Naš prvi postanek je bil pred vzponom v steno, da smo si nadeli čelade in varnostne pasove. Pred nami je bil prvi zahtevnejši del poti, kjer smo takoj zaplezali v steno in z vsakim metrom pridobljene višine, se je pod nami odpiral večji in lepši del Jezerskega. Poleg razgleda smo bili navdušeni nad premagovanjem ponekod izpostavljene stene s klini in jeklenicami. Še posebej se je tu izkazal naš najmlajši član pohoda 11-letni Rok! Po prvem vzponu je pot zavila med ruševje in pred nami se je prikazala Kranjska koča na Ledinah na višini 1700 metrov. Tu je bil res pravi počitek za malico, kajti do poznega popoldneva v Domu na Okrešlju smo bili odvisni od priboljškov v svojih nahrbtnikih.

Od tu smo se mimo ledenika pod Skuto bližali Jezerskemu sedlu na višini 2040 metrov na meji z Avstrijo in  naši naslednji točki ter prvemu vrhu na višini 2108 metrov – Ledinski vrh. Nasproti nas je bil najbližji Storžek, sledile so Babe in Mrzla gora,  nekoliko dlje pa severna ostenja Skute, Dolgega hrbta, Grintavca in Kočne, Storžiča, mimo Mogočne Košute s Stegovnikom v ospredju, Virnikovim Grintovcem, Jenkovo planino ter številnimi nižjimi vrhovi. Zaradi modrega neba brez oblakov sta bila pogled in raziskovanje okolice še vabljivejša.

Vrnili smo se nazaj na Jezersko sedlo in pot nadaljevali proti Savinjskemu sedlu na višini 2001 metra na državni meji z Avstrijo. Od tu smo se strmo spustili navzdol proti Frischaufovemu domu na višini 1396 metrov. Med spustom smo občudovali severna ostenja Turske gore, Brane, Planjave, Ojstrice, Krofličke in levo od nas Mrzle gore. Naša naslednja točka je bila spomenik gorskim reševalcem, ki so tu 10. junija 1997 umrli v helikopterski nesreči.  Popoldne ob štirih smo  prispeli v Frischaufov dom pod Okrešljem na višini 1378 metrov. Najprej smo si odpočili in se najedli, zatem raziskovali okolico in se pripravili za nočno spanje.

Naslednje jutro smo se ob osmih, podali proti Kamniškemu sedlu. Složnemu in gozdnemu delu poti je sledil manj zahteven skalnat vzpon. Tudi danes smo si nadeli čelade in zaščitili naše glave pred padajočim kamenjem in ponekod krušljivimi skalami. Previdno smo se krajši čas vzpenjali, ponekod tudi ob klinih in jeklenicah, nato je sledil složnejši del in nazadnje smo zakorakali na travniško površino Kamniškega sedla. Predno smo odšli v kočo, smo se usmerili desno proti najvišjemu vrhu našega dvodnevnega pohoda 2253 metrov visoki Brani. Složni poti je sledilo prečenje melišča in nato skalnati vzpon, ki je ponekod zavarovan z jeklenicami in klini. Zaradi številnih planincev smo se tako pri vzponu kot spustu večkrat ustavili, da smo varno prečili nevarne odseke. Z žarom v očeh smo na vrhu naredili precej fotografij s skalnatimi lepotci vse okoli nas. Pred nami se je odprlo doslej zakrito krvavško pogorje s Kalško goro in Kalškim grebenom, Kočno, Tursko goro in Skuto ter Rinkami. Počitek na vrhu smo izkoristili tudi za malico, razgled pa so nam vse bolj preprečevale podeče se megle. Sledil je spust do Kamniške koče na Kamniškem sedlu na 1864 metrov, še zadnji daljši počitek in spust v dolino Kamniške Bistrice. Del planincev se je spustilo po melišču, nekaj nas je ubralo varen korak po poti. Pred Pastirci smo se srečali in skupaj varno prišli v dolino.

Sledila je le še ohladitev v vodi ob izviru Kamniške Bistrice, ki je bila resnični balzam za noge po dvodnevnih vzponih in spustih. V večernih urah smo se varno pripeljali domov in si bili enoti, da sta bila za nami dva čudovita dneva v gorah z našima vodnikoma Tonetom Vozljem in Matejo Udovč.

Besedilo: mag. Franceska Žumer

Galerija.