Tekaška prireditev JAT (Julian Alps Trail) je že zelo uveljavljena tekaška prireditev z osrednjim delom v Kranjski gori. Letos je prireditev potekala med 18 in 20 septembrom. JAT velja za najbolj prestižno tekmovanje pri nas in je pod okriljem UTMB (Ultra trail Mont Blanc), ki velja za najbolj prestižen in kulten gorski ultramaraton na svetu. Zaradi svoje zahtevnosti, vrhunske konkurence in izjemne priljubljenosti UTMB v gorskem teku predstavlja to, kar pomenijo olimpijske igre ali Tour de France za kolesarstvo. UTMB se je iz posamične tekme razširil v globalni sistem elitnih trail tekaških dogodkov po vsem svetu. Tekme znotraj te serije služijo kot kvalifikacije za glavni finale v Chamonixu. Vse tekme pod okriljem UTMB spadajo v tako imenovano svetovno serijo (UTMB Worl series).

Del te prestižne svetovne serije je tudi Julian Alps Trail by UTMB (skrajšano JAT) in je največji in najbolj prestižen gorski tekaški dogodek v Sloveniji. Kot edina slovenska preizkušnja je uvrščena v elitno svetovno serijo UTMB World Series.

Tekmovanje ponuja 6 različnih gorskih tras v razdalji 10km, 15 km, 25 km, 55 km, 80 km in 120 km.

IPA Klub Ljubljana je letos imela predstavnika na  razdalji na 55 km (Sky) z okrog 2.828 višinskimi metri. Na omenjeni razdalji nas je bilo na startu nekaj manj kot 1200 tekačev. Zaradi takšne mase tekmovalcev smo bili razdeljeni v 2 startna bloka. Prvi hitrejša polovica (po UTMB indexu) je pričel s tekom ob 08.00 uri, ostali v amaterskem razredu pa ob 09.30 uri.

Začetek trase 55 kilometrov je v Žirovnici, zibelki kulture na Slovenskem. Že na začetku na samem startu nas pričaka vzpon, ki pa ni prehud. Po približno 5 kilometrih blagega vzpona opravimo okrog 500 višinskih metrov in že smo na okrepčevalni postaji pri Valvazorjevem domu pod Stolom. Nato pa sledi vzpon do grebena Karavank. Malo pod vrhom Kamnitnika (1858m) se pričnemo rahlo spuščati proti mejni črti z R. Avstrijo. Položni del prečimo pod vrhom Medvedjeka (1698m), čez sedlo Kočna (1469m) ter po skupaj 20 kilometrih prispemo na sedlo Suha (1439m) na drugo okrepčevalno postajo. Potrebno je nadoknaditi izgubljene zaloge v hrani in pijači. Iz omenjene točke sledi zelo strm vzpon na Malo Golico (1646m), Krvavko (1784m) in nato še na Golico (1834m). Na vrhu se je potrebno kar nadihat in se malo osvežiti. Vrh je bil v megleni zavesi, tako da z razgledi ni bilo nič. Iz vrha sledi zelo strm spust na Jakljevo sedlo (1487m), mimo Kleka (1754m), Rožce (1587m) do naselja Dovje. Vmes prečkamo predor Karavanke po vrhu, vendar se nič ne občuti. V naselju Dovje se je potrebno pošteno okrepčati na okrepčevalni postaji. Zapustimo Dovje in nas čaka ponovno dvig za okrog 300 metrov, nakar se nad naseljem Belca ponovno spustimo in pod mostom glavne ceste za Kranjsko goro preidemo na levo stran. Sledi izredno dolg ravninski del (več kot 10 km), ki pa ni fizično zahteven. Sam sem nadaljeval z malo počasnejšim tempom, saj nas je čakal še en vzpon. Na zadnji okrepčevalni postaji Gozd Martuljek sem opravil izredno kratek postanek, saj sem želel do tja priti v svetlem delu dneva in mi je tudi uspelo. Pred zadnjim vzponom je bilo potrebno poseči po nekaj prehranskih dopolnilih, da je potem teklo kot namazano. Kmalu je bilo potrebno poskrbeti za osvetlitev, ker se je v trenutku zmračilo. Zadnji kilometri so potekali po izredno razgibanem gozdnem predelu, kjer pa je bilo potrebno zaradi slabše vidljivost zelo paziti. Kmalu se je zaslišalo žuborenje reke Pišnice, kar je pomenilo da se bližamo Kranjski gori. Še zadnji spust, prečkanje manjšega mostu in že smo v Kranjski gori. Sledilo je še nekaj ovinkov, prečkanje glavne ceste za Kranjsko goro ter tek po ulicah proti središču Kranjske gore. Zadnjih 300 metrov me je pričakalo fenomenalno vzdušje z navijanjem. Najprej sem mislil da komu drugemu navijajo in sem za sabo iskal kakšnega tekača, nato pa doumel, da je to namenjeno meni. Kar poneslo me je v cilj.

Zadal sem si lastni cilj, da opravim progo najprej v limitu (13 ur), če pa mi bodo noge zdržale pa nekje okrog 11 ur. Tudi to mi je uspelo.

Fenomenalna prestižna tekma s tako maso tekmovalcev je res nekaj posebnega, še posebej če si sam del tega.

Pohvala  organizatorjem in prostovoljcem na okrepčevalnih postajah, ki močno spodbujajo vsakega posameznika.

SERVO PER AMIKECO!

Rudi Topolovec

Galerija.