Organizatorji Kriška gora traila so poleg znanih, 10 in 20-kilometrskih prog, letos ponudili novo, 50 kilometrov dolgo progo s 3000 metrov vzpona in spusta ter s čudovito gorsko kuliso, ki jo je polepšal še novozapadli sneg. Proga, ki mi je – kljub temu, da sem slab mesec prej uspešno  zaključil 100-miljsko razdaljo na UTVV – spet pokazala, zakaj se vedno znova vračam na tek po hribih.

Na start v Tržič nas je s ciljnega prostora pred Zavetiščem v Gozdu pripeljal avtobus, na katerem se je gnetlo premraženih tekačev, saj je bilo zjutraj le par stopinj nad ničlo. Med ogrevanjem sem se dobro počutil, čeprav sem vedel, da noge še niso čisto spočite od UTVV. Zavedal sem se, da sem prišel na to tekmo po razglede. Brez ciljev in časovnih omejitev. Po štartnem signalu sem se ne prav počasi, vendar brez tekmovalnih ambicij, pognal za hitrejšimi tekači in že kmalu zagrizel v prvi klanec, ki nas je pripeljal na Kamnek nad Tržičem. Že ta, prvi vzpon je bil strm, vendar so bile noge še dovolj spočite, da sem držal hiter korak. Na grebenu, kjer se je odprl prvi razgled na Tržič in okolico, se je potrdil občutek, po katerega sem prišel. Občutek svobode, ki ga daje tek po gozdnih in gorskih stezicah.

Ko smo se dvignili že precej visoko in prečili planino Kal, se je pred nami razprostrl čudovit pogled na gorski greben Košuta. Pot se je nadaljevala po njegovem pobočju, mimo planine Kofce, preko planine Šija, pa vse do Planine Dolga njiva, ves čas pa smo lahko uživali v pogledu na okoliške zasnežene vrhove, prostrane gozdove in travnata pobočja. Naslednji strm vzpon nas je popeljal ob slovensko-avstrijski meji čez Plešivec, pot pa se je nadaljevala ob pobočju Stegovnika čez Javornik. Na tem odseku, po 30. kilometru teka sem začutil prve znake utrujenosti, ki niso ponehali do Doma pod Storžičem, kjer je bila okrepčevalnica in tudi časovna zapora. Kratek postanek na okrepčevalnici mi je sprostil težke noge, kar mi je pomagalo, da sem lažje premagal zadnji in zelo strm vzpon na Tolsti vrh, kjer je bila najvišja točka traila. Vzponu je sledil razgleden tek po kriškogorskem grebenu vse do Koče na Kriški gori, od koder je sledil »le« še spust v cilj pred Zavetiščem v Gozdu. Ta del proge je bil zame najtežji, saj so bile noge od strmih vzponov in spustov že precej utrujene, kolena pa so postala boleča na tem, zadnjem delu poti, kjer smo se v slabih treh kilometrih spustili za skoraj 700 višinskih metrov.

Prihod v cilj je bil lep zaključek. Pozdrav organizatorjev in ostalih tekačev, znanih in neznanih, vseh nasmejanih in srečnih, kot se za pravo trail skupnost spodobi. Vsak od nas je v sebi nosil lastne občutke. Moji so bili čudoviti. Ne zaradi tempa ali doseženega časa, ampak ker sem bil tam, na točno tej progi, ki velja za eno najlepših in tudi najtežjih preizkušenj v državi. In z vedenjem, da sem spet zmogel. Ne v tekmovalnem smislu, ampak da sem se postavil na start, med tekom poslušal svoje telo in užival v vsakem kilometru te naše čudovite dežele.

Kriška gora trail ni le tekma. Je doživetje. Je pot, ki te nagradi, če si nanjo pripravljen. 50-kilometrska proga najdaljše različice, po imenu Košuta, je res zahtevna, tehnično raznolika, ki na trenutke zahteva popolno zbranost, drugje pa omogoča, da tekmovalec preprosto uživa. Organizacija dogodka je bila brezhibna, proge odlično označene, prostovoljci prijazni in spodbudni ter okrepčevalnice dobro založene.

Udeležbo priporočam vsakemu, ki je psihično in fizično solidno pripravljen, ima rad naravo, hribe, gibanje, preizkušanje lastnih zmogljivosti ter druženje s pozitivnimi in odprtimi ljudmi – vse to prinaša udeležba na trail dogodku.

SERVO PER AMIKECO!

Matjaž Čuček