Oče in hči z roko v roki na vrhu evropskega velikana: Nepozaben vzpon na trboveljski »raufnk«.

Za nekoga le betonski spomenik preteklosti, za naju nepozaben življenjski mejnik. V soboto, 3. oktobra 2026, sva se s hčerko povzpela na vrh trboveljskega dimnika – najvišje zgradbe v Sloveniji. Medtem ko je bil to zame, že drugi korak v to mogočno navpičnico, je za mojo hčerko Ines to pomenilo uresničitev velike, dolgoletne želje. Ko se je ponudila edinstvena priložnost, niso obstajali dvomi, le jeklena volja.

Premagati 360 metrov navpičnice po jeklenih lestvah zahteva izjemen pogum, zbrano glavo in odlično fizično pripravljenost. Ko od spodaj pogledaš proti vrhu, se obzorje zdi nedosegljivo. Ko pa se po stotinah jeklenih prečk (nekaj čez 1400) končno povzpneš na rob betonskega plašča, te poleg adrenalina preplavi nepopisno strahospoštovanje. Strahospoštovanje, ki ga človek začuti ob pogledu od vznožja navzgor, se z vsakim preplezanim metrom spreminja v čisti adrenalin. Hči je dokazala, da je v zelo dobri kondiciji, saj je za pot do vrha potrebovala le 1 uro in 13 minut, sam pa sem za njo zaostal za štiri minute s časom 1 ura in 17 minut. Mladost in pripravljenost sta naredili svoje, a ponos, ko sva si na vrhu čestitala, je bil skupen. Pogled na Zasavje, vijugasto Savo globoko pod nama in okoliške vrhove v jesenskih barvah človeku dobesedno vzame sapo, hkrati pa najlepša nagrada za ves trud.

Da bi razumeli veličino te betonske zgradbe, se moramo vrniti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Termoelektrarna Trbovlje (TET) je sprva obratovala z bistveno nižjim, le 80 metrov visokim dimnikom. Zaradi specifične geografske lege Zasavja – ozkih in globokih dolin – so se dim, saje in nevarni žveplov dioksid zadrževali med hribi. Onesnaženost zraka je bila za domačine neznosna in zadušljiva.

Trboveljski dimnik ni le visok, ampak je pravi gradbeni fenomen, zasnovan s strani nemškega podjetja Karrena iz Düsseldorfa. Tukaj je nekaj fascinantnih tehničnih podatkov, ki rišejo njegovo mogočnost:

• Višina: 360 metrov (7. najvišji dimnik na svetu).
• Temelji: Zgrajen je na živo skalo, vanjo pa je zvrtanih 62 armiranobetonskih pilotov dolžine 13 metrov.
• Premer: Ob vznožju meri impresivnih 27,5 metra, na vrhu betonskega plašča pa se zoži na 7,7 metra.
• Material: Vgrajenih je bilo skoraj 12.000 kubičnih metrov betona in več kot 1.000 ton betonskega železa.
• Prilagodljivost: Dimnik je potresno varen do 10. stopnje po Mercallijevi lestvici, ob močnem vetru pa lahko njegov vrh niha za skoraj cel meter.

Danes je nekdanji industrijski onesnaževalec prepoznan kot izjemen spomenik tehnične dediščine in magnet za adrenalinske navdušence. Na njem sta plezala svetovna prvaka Janja Garnbret in Domen Škofic, lokalni turizem pa nanj privablja obiskovalce z virtualnimi doživetji, saj je fizični dostop zaradi varnosti strogo omejen in mogoč le ob posebnih priložnostih z dovoljenjem lastnika (HSE).

Zame je bil to drugi vzpon, a neprimerljivo lepši od prvega. Prvič greš gor zaradi izziva, drugič pa zato, da stojiš ob strani svojemu otroku, ko ta uresničuje svoje sanje. Sobota, 3. oktober, bo tako v najinem družinskem albumu zapisana kot dan, ko sva si dokazala, da za naju ni previsokih ovir.

SERVO PER AMIKECO!

Rudi Topolovec

Galerija.