Tekaška prireditev Obala ultra Trail je vikend od 7.11 do 9.11 v Izolo privabila veliko število trail tekaških navdušencev. Letošnja prireditev je bila že peta po vrsti in je bila po podatkih organizatorja rekordna po udeležbi. Prireditve se je udeležilo več kot 1500 tekačev iz 35 držav.

Obala ultra trail ponuja raznolike razdalje teka po notranjosti slovenskega primorja ter ob obali s prekrasnimi razgledi. Začetniki trail teka lahko pričnejo z razdaljo dolgo 11 km, nato pa sledijo razdalje  na 17, 35, 64 in najdaljša na 108 km.

IPA Klub Ljubljana je tudi letos imela predstavnika na najdaljši razdalji na 108 km z dobrimi 4.000 višinskimi metri. Omenjena trasa združuje skoraj celotno območje slovenske Istre od meje z Italijo do meje s Hrvaško. Trasa poteka skozi čudovite istrske vasice, na najvišji vrh Slovenske Istre – Slavnik ter med vinogradi in oljčniki do morja ter nad mesečevim zalivom do cilja v Simonovem zalivu v Izoli.

Odločitev, da se kot amater prvič udeležim ultra teka na razdalji daljši od 100 km ni bila lahka in je zahtevala kar nekaj mesecev intenzivnega treninga. Potrebnih je bilo tudi nekaj pogovorov s starimi mački trail teka, ki so me opogumljali, da to zmorem. Glede na to, da sem že kar nekaj let v pogonu na višjih obratih nisem imel toliko skrbi z vzdržljivostjo, bolj me je skrbelo da ne bom pričel s prehitrim tempom in bi nato omagal. Prav tako sem imel v glavi, da moram na vsaki okrepčevalni postaji dodajati hrano in pijačo. V veliko pomoč mi je bil tudi stanovski kolega, kateri ima že več izkušenj, ampak se je na to traso podal prvič.

Začetek v temi Dekanih je bil pri temperaturi 11 stopinj, kar je bilo ugodno. Kmalu se je zdanilo in smo že bili čez Osp in se vzpeli na Socerb. Kratko okrepčilo in tek naprej čez dolgo ravnino proti Slavniku. Na ravnini je bilo občutiti rahlo burjo, ki se zareže do kosti. Sam vzpon sva obdelala kod dva prava hribolazca. Na Slavniku prvo močnejše okrepčilo na okrepčevalni postaji, ki je bilo zelo dobro založeno. Nato divji spust iz Slavnika v Podgorje in ravninski tek do vzpona na Kojnik. Nato je sledil tek in hoja gor in dol dokler nisva prispela v Zazid in naprej na sredinsko okrepčevalno postajo Kubed. Na tem mestu se je zelo prilegel topel obrok, pa tudi možnost da se lahko preoblečeš. Ko je bil želodec napolnjen pa naprej po istrskih vaseh. Za vasjo Boršt na 64 kilometru naju je ujela tema in je bilo potrebno uporabiti naglavne lučke. Vmes sva si morala zmočiti noge, saj je bilo potrebno prebroditi potoke in potočke. Nekje pri 70 kilometru so se pričele pojavljati prve bolečine v nogah, predvsem od utrujenosti. Kmalu je bilo potrebno lajšati bolečine s tabletami saj je bil vsak spust boleč, na koncu že zelo boleč. Še dobro da so bile ravnine brez bolečin. Olajšanje je bilo, ko sva prišla do obale v Strunjanu malo čez polnoč. Na zadnji okrepčevalni postaji sva oba na hitro nekaj popila in nato s pospešenim tempom naprej. Čeprav zaradi bolečin več ni šlo hitro sva stisnila zobe in tudi spuste nekako premagala. Od zadovoljstva sva zadnjo ravnino do cilja pretekle in pozabila na bolečine.

Pohvala organizatorjem in vsem prostovoljcem, saj je pot zelo dobro označena, na vseh okrepčevalnicah pa dobiš prijazne besede prostovoljcev.

Omenjeno preizkušnjo sem si izbral, da si izpolnim željo udeležbo in dokončanje ultra trail preizkušnje na razdalji daljši od 100 km. Ker sodim že v veteransko skupino mi je bil glavni cilj končati v limitu (25 ur) oziroma sva si s kolegom zadala da bi lahko prišla pod 20 urami. Oboje je uspelo, saj sva bila na cilju v 19 urah in 27 minutah. Na koncu sem ugotovil, da tudi amaterji zmoremo takšne preizkušnje, vendar z bolj prilagodljivim tempom.

SERVO PER AMIKECO!

Rudi Topolovec