Podbrdo Trail Running Festival (PTRF) je vsakoletna tradicionalna trail tekaška preizkušnja z dolgoletno tradicijo. Letošnji festival je potekal med 20 in 22.6.2025 z osrednjim dogajanjem v Podbrdu. Tekaške preizkušnje z dolžinami 10, 20, 40, 70 in 100 km so naravnost pisane na kožo gorskim tekačem oziroma hribolazcem.

IPA Klub Ljubljana je tudi na tej tekmi imel svojega predstavnika na legendarnem GM4O (gorski maraton štirih občin). Preizkušnja, ki ne oprošča napak in ki zahteva od tekača kar veliko volje in kondicije.

Pred nekaj leti, ko sem se pričel rekreativno ukvarjati s trail teki sem zasledil preizkušnjo GM4O, ki velja za najstarejši gorski maraton v Sloveniji in tudi na ozemlju bivše skupne države in je tudi met težjimi preizkušnjami v tem segmentu. Na podlagi gorskega maratona v dolžini 40 kilometrov so se razvile še postale izpeljanke teka na krajših in daljših razdaljah. Zaradi res lepega slovesa mi je bila tiha želja, da se tudi sam preizkusim na omenjeni tekmi in preizkusim brutalne vzpone in drzne spuste. Ker spadam med amaterje, po pravici povedano to ni preizkušnja za amaterje. Preizkušnja ima vmesno in zaključno časovno zaporo, kar je dodatna psihološka obremenitev. Tako je potrebno do 27 kilometra prispeti v času vsaj 5 uri in pol in v cilj v 9 urah. Moj cilj je bil ujeti obe časovni zapori. Začetek je bil kar obetaven saj je bilo potrebno iz dobrih 500 metrov nadmorske višine iz Podbrda priti na 1771 metrov na sedlo Suha pod Črno prstjo. Z nekaj spusta je bilo opravljenih preko 1400 višinskih metrov. Iz vrha je bil zelo dolg in drzen spust v dolino za 1500 metrov, kar se je močno čutilo v nogah. Nesreča pa nikoli ne počiva in po drugem zdrsu ob močnih krčih sem staknil zvin gležnja. Najprej se je bilo potrebno umiriti, opraviti samopregled ter nekako sanirati poškodbo. Na srečo poškodba ni bila takšna, da se ne bi moglo nadaljevati, vsaj tako sem ocenil. Poškodovani gleženj sem nekako imobiliziral, vzel analgetike in s počasnejšim tempom nadaljeval. Na srečo sem do časovne zapore v Hudi Južni prišel v dobrih 5 urah in lahko nadaljeval. Nato pa je sledil trenutek resnice vzpon na Durnik in na Porezen. Vzpon dolg 6 kilometrov z 1400 višinskimi metri, kjer se v prvih treh kilometrih dvigneš za slabih 800 metrov. Krajši deli vzpona so naravnost ekstremni. Temperatura v dolini je bila neznosna okrog 30 stopinj, malo bolje je bilo nad 1000 metri. Do vrha Porezna mi je uspelo priti še v doglednem času brez dodatnih poškodb. Po okrepčilu in pogovoru s prijaznimi člani GRS sem ugotovil, da imam do cilja še 7,5 km ter malo več kot uro limita. Zelo optimistično sem se odpravil v dolino, kjer je bilo potrebno opraviti še 1100 metrov spusta. Sproti sem preračunal, da bo potrebno vsaj pol razdalje preteči, če želim priti v cilj pred časovno zaporo. Kljub težavam s krči sem uspel priti do zadnje okrepčevalne postaje 3 km pred ciljem kjer so me srčni prostovoljci opogumili, da moram poskusiti priti v cilj pred časovno zaporo. Nasvet je bil: ves čas teči do cilja. Upošteval sem nasvet, izbral previden tek in uspelo mi je priti slabih 8 minut pred zaporo. Na 40,5 kilometrov dolgi razdalji je bilo opravljenih 3100 višinskih metrov s prekrasnimi dih jemajočimi razgledi daleč naokoli.

To je bila ena od mojih težjih preizkušenj v trail teku. To ni preizkušnja za nas amaterje ampak izziv za prave tekače. V kolikor bi se še kdaj odpravil na omenjeno preizkušnjo, bi se prej veliko bolje pripravil. Ampak nikoli ne reci nikoli.

Potrebno pa je pohvaliti organizacijo s srčnimi domačini ki so vključeni kot prostovoljci. Zelo veliko pomenijo besede, ki si jih lahko izmenjaš na okrepčevalnih postajah, sprejmeš nasvete in predloge, v nadaljevanje poti pa te ponesejo spodbudne besede srčnih domačinov.

SERVO PER AMIKECO!

Rudi Topolovec