Naše družinsko potovanje po Siciliji, smo načrtovali že preteklo leto vendar se ni izšlo, zato smo pridobili dodatno leto časa za načrtovanje. In naposled, potovali smo tri tedne (avg-sep), v dvoje z najino malo Regino, preden je dopolnila štiri leta. Otok smo odkrivali v svojem ritmu – z željo, da bi poleg znamenitosti začutili tudi njegov utrip, in da bi z možem hčeri podarila darilo, ki ga mora preprosto doživeti. Odločitev za obisk Sicilije je v meni zorela nekaj let, vendar ne zaradi čudovitih plaž, turkiznega morja ali sončnih zahodov, predvsem zaradi njene zgodovine. Želela sem obiskati prostor, kjer se prepletajo civilizacije, kjer se antične zgodbe še vedno skrivajo med kamnitimi ulicami, kjer se nad pokrajino dviga moč narave – vulkan in kjer vsak kraj pripoveduje svojo zgodbo. Hkrati pa, da potovanje z letalom ni predolgo, saj je za hči in moža bilo potovanje med oblaki prvič, torej še eno doživetje več.  Ampak za začetek vam povem: »To je otok nasprotij – divji in nežen, živahen in umirjen, prežet z zgodovino, a hkrati poln vsakdanjega utripa tamkajšnjega življenja.«

Zahodna Sicilija in prvi stik z otokom  – Naše potovanje se je začelo s pristankom letala v Palermu, od kjer smo se najprej podali na zahodni del Sicilije. San Vito Lo Capo je s svojo dolgo peščeno plažo in morjem čudovitih modrih odtenkov predstavljal popoln začetek naših družinskih počitnic. Tukaj smo preprosto uživali v tistem, zaradi česar se na počitnice pravzaprav odpravimo. Po štirih dneh počitka smo prevzeli avto in pričeli z našo avanturo – s krožno vožnjo po Siciliji med mesti, ki so razkrivali drugačne obraze otoka – sušno pokrajino, oljčne nasade, kamnite vasi in zgodovinske ostanke civilizacij, ki so skozi stoletja oblikovale ta prostor.  Na severozahodnem delu smo obiskali Scopello, in nato Castellammare del Golfo. Mogočne apnenčaste skale kot morske stolpe, ki se dvigajo iz turkiznega morja in so prava paša za oči. Ob njih pa leži zgodovinska ribarnica oziroma nekdanja tovarna za predelavo tunov, imenovana Tonnara di Scopello. Pot nas je vodila v slikovita baročna mesta Modico, Noto, Raguso. Skozi oljčne in mandljeve nasade smo prispeli v Agrigento skozi znamenito Dolino templjev, katera nas je vse navdušila, saj smo doživeli prvič, ko se človeka postavi pred veličino antičnega sveta. Stopili smo na stičišče grške in rimske kulture, ki nas je prevzela. Ti mogočni ostanki grških templjev, ki se dvigajo nad pokrajino, delujejo skoraj neverjetno. Težko je ne pomisliti na ljudi, ki so te stavbe ustvarjali pred več kot dvema tisočletjema, na njihovo znanje, verovanje in takratno življenje. Kraj je bil nekaj posebnega tudi za Regino. Prostor okrog sebe je odkrivala z otroško radovednostjo in se skrivala v prostranih skrivnih vrtovih obdanih z raznim sredozemskim rastjem in kamnitimi ostanki. Nadaljevali smo proti južni obali, kjer je našo pozornost pritegnila najprej Scala dei Turchi, znamenita bela skalna tvorba iz laporja, ki se stopničasto spušča proti morju. Njena svetla skoraj belkasta barva v kontrastu z modrino Sredozemlja pa ustvarja podobo, ki je skoraj nadrealistična. Namreč narava je tukaj res ustvarila prizor, ki se zdi kot kulisa, ampak je v resnici rezultat tisočletij delovanja vetra, vode in časa.

»srečanje z ognjenim srcem Sicilije« Etno – Mogočni vulkan ki je zaznamoval pokrajino, življenje ljudi in celo občutek prostora. Njegova navzočnost je nekaj, kar spremljaš že od daleč, ko pa se mu dejansko približaš, ni običajna gora, ki jih poznamo ampak prevladujejo temni odtenki lave, nenavadne kamnite oblike in občutek surove naravne moči. Etna je dejansko kraj, kjer človek začuti, kako živa je Zemlja. Nastanili smo se v območju okoli Piedimonte Etnea nad slaščičarno Monforte. Bila je dobra izbira (za Regino in sladkanje 😊) za raziskovanje tega dela otoka, saj smo lahko v enem delu dneva občudovali vulkansko pokrajino, v drugem pa se sprehajali ob Sredozemskem morju, kopali na plažah s črnim peskom in raziskovali stara mestna jedra. Obiskali smo 9 hektarski agro turizem in se sprehodili po nasadu limon, ostalimi citrusi in tudi pravimi bananami. Ogledali smo si družinski nasad in pridelavo pistacije v Bronte, 900 m nad morjem na pobočju vulkana Etne. Več kot 300 let stara drevesa pistacije, moškega in ženskega spola, rodijo okusno seme koščičastega plodu, ki rastejo na 4.000 hektarski temni vulkanski lavi, »neverjetno«. Po ogledu smo preizkusili pistacijo in nešteto različnih jedi iz pistacije. In že nas je pot vodila na jugovzhod Sicilije v romantično mesto Sirakuze, kjer antična zgodovina šepeta skozi kamnite ulice, morje pa objema starodavno lepoto Sicilije. Odpočili smo noge in skočili na tuk-tuk ter uživali v razgledu otoka Ortigio, skozi ozke uličice, baročnega trga in palačami na neapolisko – arheološkem območju. Sprehodili smo se na Fonte Aretuso (sladkovodni izvir tik ob morju z ribami,  kjer rastejo tudi papirjevci iz katerega so izdelovali papirus), seveda pa ni šlo brez Siciljanske granite in gelata.

Pristaniško mesto Messina – »vrata na severuvzhodu Sicilije med dvema morjema« s predstavnikoma IPA Sicilija. Mesto z dolgo in razgibano zgodovino, tesno povezano z morjem in strateško lego ob Mesinski ožini. Sončen dan, pogled na morje in obalo Kalabrije je bil prekrasen. Med vsemi kraji, ki smo jih obiskali, je imela posebno mesto Messina in opoldanski spektakel časa na zvoniku Bazilike Katedrale »Santa Maria Assunta. To ni zgolj ura, ki kaže čas, temveč prava predstava, ki združuje astronomijo, mehaniko, umetnost in zgodovino. Počakali smo na opoldanski mehanski prikaz, kateri nas je impresioniral. V nekaj minutah se je odvila nenavadna predstava gibljivih figur, simbolnega pomena in liki, povezani z zgodovino mesta ter verskim in kulturnim izročilom. Živahno Regino pa je najbolj navdušil pozlačen petelin in njegovo kikirikanje. S predstavnikoma IPA Sicilija smo si ogledali tudi druge znamenitosti: fontano Orion, Tempio di Cristo Re, notranjost mestne hiše Palazzo Zanca in drugo. Naš obisk ni bil namenjen samo ogledovanju znamenitosti, temveč je dobil tudi osebno in družabno razsežnost. Takšno srečanje mi je osebno na potovanju z družino dodalo nekaj, česar mi ne more ponuditi noben turistični vodnik. Ko se v tujem mestu srečam z ljudmi, kjer nas povezujejo skupne vrednote, prijateljstvo in pripadnost mednarodni skupnosti, mesto nenadoma ni več zgolj točka na zemljevidu. Postane prostor osebnih zgodb, novih vezi in občutka, da nas lahko skupni interesi povežejo tudi daleč od doma.

Naša pot se je nato nadaljevala v severovzhodni Milazzo, »druga vrata –  svet Eolskih otokov«  – Lipari, Vulkano in Stromboli. Mesto ob otočkih, je bilo prijetno za vmesni počitek saj ga na eni strani obdaja pristanišče, ladje in živahno dogajanje ob obali, na drugi pa zgodovinsko središče in mogočna utrdba, grad Milazzo ter prijetna plaža, kjer smo se zaradi prijetne klime in temperature morja komajda poslovili od kopanja.

In za zaključek »živahno srce Sicilije – Palermo«. Precej drugačen od mirnejših obmorskih krajev. Glasen, živahen in poln nasprotij. Po ulicah so se prepletali zvoki prometa, pogovori domačinov, različni vonji hrane in živahno dogajanje na trgih. Stare stavbe stojijo ob novejših, razkošne palače ob preprostih mestnih ulicah, na vsakem koraku pa se kažejo sledi številnih kultur, ki so skozi stoletja zaznamovale Sicilijo. Mesto je bilo pomembno že v času Feničanov, pozneje pa so ga oblikovali Rimljani, Arabci, Normani in drugi narodi. Gre za mozaik različnih vplivov, ki so se skozi stoletja prepletli v nekaj povsem svojstvenega. Med njegovimi najpomembnejšimi znamenitostmi izstopa palermska katedrala in normanska palača s Palatinsko kapelo z izjemnimi mozaiki, ki pričajo o umetniškem bogastvu sicilijanskega kraljestva. Ampak pravi značaj mesta sem začutila na ulicah in tržnicah, kjer se življenje odvija bi rekla, skoraj gledališko. Tržnice, kot sta Ballarò in Mercato del Capo, so polne barv, svežih pridelkov, lokalnih specialitet in glasnih pogovorov prodajalcev, ki niso prilagojeni obiskovalcem, ampak živijo po nekem svojem ritmu, ki ga moraš preprosto občutiti. Arancini, panelle, sveže pečene dobrote, testenine in znamenite sladice kažejo, kako pomembno mesto ima hrana in kulinarika. Vsak obrok je lahko majhno odkrivanje tradicije, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

Obisk Palerma je tako zaokrožil naše potovanje in nas še enkrat spomnil, da Sicilije ni mogoče opisati samo z njenimi plažami ali naravnimi znamenitostmi. Njeno srce bije tudi v mestih, v njihovih ulicah, na tržnicah, v arhitekturi in predvsem v ljudeh. Tako smo se poslovili in letalo je vzletelo proti Sloveniji. Najdragocenejše mi je, da Sicilije nismo odnesli domov le v kovčkih, fotografijah, darilih in zapiskih, temveč tudi v tistem kar ne moremo povsem ujeti v objektiv, in sicer spominih – v barvah morja, vonju poletja, kamnu starodavnih mest in srečanju ljudi, ki so našemu potovanju vdihnili posebno zgodbo. Prav posebno je bilo prijateljsko srečanje s predstavnikoma IPA Sicilija v Messini, katerima se zahvaljujem za topel sprejem in vodenje. Vesela sva, da je bila najina Regina del te poti. Zanjo je bila Sicilija svet novih barv, zvokov, pokrajin in obrazov, za naju z možem pa posebno doživetje opazovati, kako otrok odkriva kraje, ki v sebi nosijo toliko zgodovine, kulture in naravnih lepot. Naše potovanje je bilo veliko več kot obisk priljubljenega sredozemskega otoka – je zgodba, ki jo bomo še dolgo nosili v sebi. In že se veselimo novega snidenja ter naslednje družinske avanture.

Barbara C. Justin z družino