Leto je naokoli in spet je čas za bovški maraton. Ne najlažji, zagotovo pa eden najlepših. Dan pred tekmo smo v Bovec krenili ista zasedba članov ljubljanskega IPA kluba kot lani. No, Miha se nam je pridružil dan kasneje. Vreme ni bilo preveč obetavno, zato smo se na Bovško odpravili šele pozno popoldne. Dvignili smo številke, v kampu Polovnik povečerjali in si ogledali polfinalno tekmo v košarki. Morali smo se prepričati kdo bo nasprotnik našim fantom v nedeljskem finalu. Po dobro prespani noči smo se prebudili v deževno jutro. Dobili smo se še z Mihom, nato pa že na pol premočeni hitro pod šotor, v središču Bovca, kjer je večina tekmovalcev čakala na štart. Vzdušje pravo, ogrevanje ob glasbi, večina v palerinah, vsi na poskok. Pred štartom je dež že skoraj pojenjal. Pa ne za dolgo. Vsak v svojem tempu smo se pognali skozi Bovec, proti Boki, do Srpenice. Že po šestih kilometrih nas je spet pralo. Deževalo je vse močneje. Vendar se ne damo. Previdno čez viseči most in ob mogočni zeleno beli Soči nazaj proti Bovcu, v cilj. Tu nas je spremljalo še grmenje in občasni bliski. Navijači pa, kljub dežju in mrazu, številčni. Bili so glasni, lepo so nas vzpodbujali. Vsi člani IPA smo uspešno pritekli v cilj, mokri, a zadovoljni, najhitrejši med nami pa je bil Dušan, zanimivo s popolnoma enakim časom kot lani (1:43:33), s tem da je bila letošnja trasa podaljšana na 22,4km.

Galerija.