V soboto 25. novembra 2017 se nas je nekaj članov IPA kluba Ljubljana udeležilo športne prireditve Trail Rašica. Za letošnjo tretjo izvedbo tekanja v naravi v okolici Ljubljane s startom v Spodnjih Gameljnah čez Rašico do Šmarne gore in nazaj, smo se odločili že v poletnem času, ko smo preizkušali dolge in strme poti Traila Jahorine v Bosni. Tam smo med številnimi udeleženci teka iz Slovenije spoznali glavna organizatorja Traila Rašice Mojco in Romana Ježa, ki sta nas s slikovitim opisom trase na obronku mesta Ljubljane prepričala, da se te domače tekme ne sme izpustiti.

Organizator je v razpisu ponudil krožno traso v dolžini 18,7 kilometra in dobrih 1000 metrov višincev. Pri prijavi smo udeleženci lahko izbirali med 1 ali 3 krogi. Da prav ste prebrali, tisti so se odločili za 3 kroge, jih je čakalo 56 kilometrov in 3000 metrov višine. No, mi smo se vsi odločili za 1 krog v štafetni varianti v sestavi treh tekačev od katerih je morala biti ena ženska. In tako sta se na startni listi sedmih prijavljenih štafet znašli ekipi IPA klub Ljubljana 1 in IPA klub Ljubljana 2.

Na startu tekme ob zgodnji 8 uri se nas je zbralo nekaj čez sto tekmovalcev kar je za tovrstno prireditev prav lepo število udeležence. Večina Trail tekem ne temelji na množičnosti udeležbe in tekaškemu direndaju temveč bolj na prijateljskem druženju tekaških zanesenjakov. In ko enkrat previdno preizkusiš takšen tek v naravi si na dobri poti, da se zasvojiš z njim. Kot drugi v štafeti sem se s traso spoprijel dobri 2 uri in 40 minut kasneje po prihodu v ciljni prostor Robnik Urše, ki je kot prva iz ekipe 1 bila bitko s kilometri in strminami Rašice in Šmarne gore. In bitka je bila res težka, saj si je že v prvi polovici trase pri spustu iz Rašice zvila gleženj pa vendar kljub bolečinam nadaljevala pot do cilja. Pravi, da je cilj videla samo zato, ker si ni dopustila odstopiti in s tem izločiti celotno ekipo štafete.

Torej traso sem kot drugi član štafete odtekel v večini sam. Bila je dobro označena s trakovi in na mestih kjer je bila možnost, da bi tekač zašel s prave poti, označena še z dodatnimi puščicami.  Večino poti sem poznal že z mojih prejšnjih tekaških potepanj, zato sem lahko v veliki meri užival v ponujajočih razgledih in vsrkaval energijo gozda. Na tistih delih trase, kjer mi je bila pot neznana, pa moraš biti res dobro zbran. Spremljati moraš oznake in obenem biti pozoren na pasti, ki prežijo na tekače skrite pod listjem dreves. Da ti koncentracija ne popusti tudi po slabih 2 urah in pol kolikor sem potreboval do cilja oziroma predaje štafete zadnjemu članu Burilov Mihaelu,  je vse odvisno koliko imaš tekaške kondicije v nogah. Res je, da so na koncu bile noge težke in utrujene, vendar glava bistra, lahko bi rekel spočita. Povsem drugačna izkušnja kot s cestno tekaških prireditev. Res super, še se bo treba preizkušati v naravi!

S traso Traila Rašice smo vsi člani IPE uspešno opravili. Ekipa 2 celo z odliko in v sestavi  Žbontar Drage,  Skinder Damjana in Čuček Matjaža osvojili tretje mesto in se nam na koncu prireditve veselo in zadovoljno smehljali na prestolu najboljših.

Zmagovalci smo pa vsekakor bili mi vsi udeleženci kot tudi organizator, ki je z veliko zanosom in prisrčnostjo izpeljalo  to čudovito tekmo.

Bartelj Dušan

Galerija.