V petek 16. in soboto 17. junija 2017 je potekal že 24. Pohod razuma, volje in moči – Brajnikov memorial 2017. Organizira ga Športno društvo Bled 92 v sodelovanju s Policijsko upravo Kranj, Generalno policijsko upravo, Slovensko vojsko in Upravo za zaščito in reševanje RS.

Tekmovanje sodi med najtežavnejša tekmovanja v Sloveniji, saj dvodnevna aktivnost združuje več fizičnih in nekaj miselnih disciplin, ki so poseben izziv za vsakega posameznika, ki sestavlja ekipo tekmovalcev. Tekmovanja se je letos udeležilo 28 ekip delavcev policije, pripadnikov Slovenske vojske, članov URSZR, poklicnih gasilcev (JZ GRS Kranj) in gorskih reševalcev iz GRS Kranj v treh kategorijah: moške ekipe, ženske ekipe in mešane ekipe. Ekipo sestavljajo štirje tekmovalci oz. tekmovalke, od katerih je en voznik, ki ima nalogo prepeljati vozilo z opremo ostalih tekmovalcev na start naslednje etape.

Tekmovanje se je začelo, kot že zadnja leta tradicionalno, v blejskem jezeru, s plavanjem dveh in tekom enega tekmovalca vsake ekipe, med  Malo in Veliko Zako, v dolžini okrog 800 metrov. Po prihodu iz vode, so se trije tekmovalci preoblekli in s kolesi odpeljali na strelišče Mačkovec, kjer so morali z avtomatskimi puškami Zastava M70 z razdalje stotih metrov zadeti črn krog v krožni tarči. Vsak tekmovalec je imel na razpolago pet strelov.

Takoj po streljanju so se isti tekmovalci s kolesi odpeljali skozi dolino Radovne v dolino Kot, natančneje, v Lengarjev rovt, kjer jih je že čakal četrti tekmovalec. Po uvodnih sedemindvajsetih kilometrih kolesarjenja, jih je čakal naporen in dolg gorski pohod proti Staničevi koči, ki je po napovedih kazalo, da bo moker. Napovedano je bilo namreč deževje, ki je tekmovalce po poti na srečo le rahlo zmočilo. Pot se najprej strmo vzpenja skozi gozd, nato pa nad markantnim debelim kamnom preide v peščeno – kamnito podlago, kjer so se tekmovalcem odprli čudoviti razgledi na okoliško gorovje in dolino pod njimi. Pod Rjavino so tekmovalci prečili nekaj snežišč, ki so še kljubovala soncu in toplim dnevom. Na enem od odcepov je tekmovalce pričakal sodnik in preveril del obvezne opreme. Tokrat so to bile dolge hlače. Če jih kateri od tekmovalcev ne bi imel, bi bila ekipa kaznovana s kazenskimi točkami. Tekmovalci so pot nadaljevali preko Dovških vratc, kjer so jih poleg sodnikov, pričakali trije kozorogi in jih z viška opazovali. Vsaka ekipa je od sodnika prejela kuverto s koordinatami naslednje točke in azimutom do objekta, ki so ga morali najti na poti v dolino. Začel se je dolg spust proti dolini Krme. Nekatere ekipe so na poti našle iskani objekt, druge pač ne. Zaradi nedokončane orientacijske naloge, so tem ekipam sodniki prisodili pet minut na skupni čas. IPA ekipa te kazni ni prejela, saj so sodniške zahteve izpolnili, so pa za pot navzdol porabili nekaj več časa, kot nekatere druge, mlajše ekipe, ki je bila njihova hitrost navzdol neverjetno hitra. Četrti tekmovalci so v tem času v Kovinarski koči reševali test z vprašanji splošne razgledanosti.

Tekmovalci so se po prihodu do čakajočih četrtih tekmovalcev pri Kovinarski koči, ponovno preoblekli v kolesarsko opremo in se podali na dvaindvajset kilometrov dolgo kolesarjenje do Bleda, oz. Bohinjske Bele, kjer se je končal prvi dan tekmovanja. Vendar za ekipo IPA dneva še ni bilo konec. Očitno je bilo zadnje kolesarjenje »prenaporno« za Uršino kolo, ki se mu je deformiral prednji plašč. Ker se Urša ni sprijaznila s tem, da bi tekmovanje nadaljevala s sposojenim kolesom, sta šla z Dušanom v akcijo in našla, kupila in zamenjala plašč ter tako usposobila kolo in Urši izpolnila željo, da bo tekmovanje nadaljevala na svojem kolesu. Tekmovalci ostalih ekip so se medtem v prostorih vojašnice okrepčali, vodjem ekip pa so sodniki na sestanku predstavili aktualne informacije prvega dne in za nadaljevanje tekmovanja. Sledil je sproščen večer z izmenjavanjem izkušenj med tekmovalci, pripravo opreme za naslednji dan in nujen počitek. Nekateri pa so si po napornem dnevu privoščili celo masažo.

Drugi dan tekmovanja se je začel z dvaindvajset kilometrskim kolesarjenjem od vojašnice v Bohinjski Beli, preko vasi Bitnje, Jereka in Bohinjska Češnjica, do Bohinjskega jezera. V tem času so četrti tekmovalci v učilnici vojašnice reševali test z vprašanji iz prve pomoči.

Pri Kramarju ob Bohinjskem jezeru so si tekmovalci nadeli reševalne jopiče, pripravili kanu in odveslali na nasprotni breg do sodnika, kjer so obrnili in odpeljali tretjega tekmovalca do Stare Fužine, kjer je splezal na most in po kopnem spremljal ostala dva tekmovalca, ki sta odveslala na izhodišče. Tam so potegnili kanu iz vode ter ponovno zajahali kolesa ter odkolesarili do vasi Polje.

Pri skakalnicah nad vasjo je bilo izhodišče pohoda, od koder so se vzpeli preko 800 metrov visoko, do Orožnove koče na Planini pod Liscem. Na odseku poti, v dolžini okrog 700 metrov in 200 višinskih metrov, so organizatorji pripravili »šprint«, ki so ga morali tekmovalci kar najhitreje premagati, saj so jim sodniki porabljen čas podvojili. Sledil je še krajši vzpon do najvišje točke in hiter spust v dolino, kjer je tekmovalce ob gostišču na bivšem smučišču Kobla pričakal četrti tekmovalec, ki je že pripravil kolesa in opremo. Sledilo je najdaljše in najzahtevnejše kolesarjenje na tekmovanju.

Na 32 kilometrov dolgi trasi so se tekmovalci vzpeli okrog 600, spustili pa okrog 900 višinskih metrov. Od izhodišča so se odpeljali preko Nemškega rovta proti Lipniški planini ter pri gozdarski koči Rovtarica imeli že novo preizkušnjo. Spretnostno vožnjo s kolesi, ki je zahtevala izredno ravnotežje in obvladovanje kolesa. Vsak tekmovalec je moral s stožca vzeti žogico, prevoziti desko, ki je bila položena preko hloda in na drugi strani žogico postaviti na drugi stožec, pri tem pa ni smel stopiti s kolesa. Ko so nalogo opravili vsi tekmovalci ekipe, so lahko nadaljevali s kolesarjenjem. Pot jih je vodila mimo Oblakove planine do sodnika, ki jih je seznanil, da so na točki, kjer se začne časovna zapora, saj bi bil spust na čas po strmi cesti prenevaren. Na Taležu, kjer se strmina še poveča, so organizatorji dodatno zagotovili varnost tako, da so morali tekmovalci sestopiti s kolesa in najbolj strm del premagati peš. Ko so tekmovalci prispeli do mosta čez Savo v Ribnem, jih je že čakal četrti tekmovalec, v vozilo naložil njihovo opremo in jo odpeljal na prireditveni prostor v Ribnem.

Tekmovalci so prebrodili hladno Savo, ki jim je na najglobljem delu segala preko pasu, in se peš odpravili še dober kilometer do cilja. Tam je vse štiri tekmovalce čakala še zadnja naloga. Najprej so si oblekli balistične jopiče z vstavljenimi balističnimi ploščami, kar je pomenilo dodatno maso okrog 12 kilogramov. V čim krajšem času so morali narediti pet sklec ter preteči razdaljo okrog 20 metrov do naslednjega tekmovalca, ki je po sistemu štafete vse omenjeno ponovil, dokler niso z nalogo zaključili vsi štirje. S tem se je tekmovanje zaključilo in tekmovalci so lahko odšli v senco na hladno pijačo in okusne jedi, ki so jih pripravili organizatorji.

Po končanem tekmovanju nas je Urška, članica IPA ekipe seznanila, da je v zadnji etapi svoje kolo posodila eni od ekip, ki se jim je kolo pokvarilo in bi drugače morali predčasno zaključiti tekmovanje. Urška jim ga je v najkrajšem možnem času celo dostavila na progo, kar so kot častno in hvale vredno dejanje prepoznali tudi sodniki. Zaradi Urškine nesebične geste, so na zaključni podelitvi pokal za »fair play« podelili ekipi IPA. Polega tega pokala, pa smo prejeli tudi pokal za najstarejšo ekipo, vodja ekipe Mihael pa pokal za najstarejšega tekmovalca.

Občutki po končanem tekmovanju so izvrstni. Dva fizično izredno naporna dneva lahko tekmovalce povežeta ali razdvojita. Tisti, ki smo se tega tekmovanja že večkrat udeležili lahko potrdimo, da se na izmučenih obrazih nemalokrat opazi grde izraze in sliši ostre besede. Vendar mi je vsakič v veselje, ko vidim več, veliko več prijaznih obrazov in ko slišim iskrene ter spodbudne izjave tekmovalcev. Pri tem pa ni pomembno – svoje ali druge ekipe. Dobre volje, zadovoljstva in ponosa ne manjka. Predvsem v cilju.

Moja izkušnja je prečudovita. Mesto v ekipi sem delil s krasnimi ljudmi, odličnimi športniki in srčnimi osebami. V kratkem lahko povzamem svoj pogled nanje.

Miha, vodja in najizkušenejši član ekipe, s svojo fizično pripravljenostjo in odnosom do soljudi neverjetno skriva svoja leta. Bil mi je zagon na tekmovanju in mi je vzpodbuda za aktivno življenje vnaprej.

Dušan je veteran ekstremnih podvigov. Mašina svoje vrste. Kljub temu, da je prav tako človek kot mi vsi, ki se (mogoče) tudi kdaj utrudi, je vedno pripravljen pomagat. Povsod in kolikor lahko. Je odličen motivator in prijatelj.

Urška je prava terminatorka. Dobrovoljna in nasmejana je ves čas držala korak z nami, fanti. In tega ne zmore vsak. Poleg tega nas je ves čas zabavala in s svojimi poznanstvi poskrbela, da smo bili povsod lepo sprejeti.

Jaz, kot najmlajši član ekipe pa sem se imel najlepše, saj sem bil obkrožen s krasnimi ljudmi, preživel dva čudovita dneva v neokrnjeni naravi in sem bogatejši za eno nepozabno izkušnjo.

Naporno je bilo in na trenutke težko, a zmogli smo vsi skupaj. V ekipi smo delali enako, dihali enako in mislili enako. To je največ, kar lahko človek doživi in ima. Ko si v ekipi, ki te nikoli ne razočara, le vzpodbuja in krepi, iz sebe iztisneš najboljše. Spoznaš, kaj je v življenju res vredno.

In naj zaključim z besedami načelnika generalštaba SV dr. Andreja Ostermana: »Zmagovalci ste vsi, ki ste prišli na cilj, zmaga je le prestiž.«

Matjaž Čuček

Galerija.