Silvo Možek

V gasilske vrste sem vstopil že kot pionir daljnega leta 1976 in pričel s prvimi gasilskimi vajami »brentačo«, nadaljeval pa z vajami v mladinski kategoriji s hidrantom. Za gasilstvo me je navdušil oče, saj je bil ustanovni član Prostovoljnega gasilskega društva Turjak leta 1972. Kot orodjar v društvu je skrbel za pregled in popis opreme, zato me je večkrat vzel s sabo, da sem spoznaval opremo in gasilske postopke ter tako sprejel poslanstvo gasilcev, to je pomoč ljudem v nesreči. Mogoče je bil to tudi vodilo, da sem se odločil za poklic miličnika in vseh 33 letih vestno opravljal ta poklic na različnih področjih do leta 2018. V okviru zmožnosti zaradi delovnih obveznosti sem sodeloval v gasilski organizaciji in v letih od 1995 do 1997 opravljal funkcijo predsednika društva, od leta 2013 dalje pa sem na funkciji podpredsednika društva. Na operativnem delu (intervencije) sem sodeloval v okviru razpoložljivega časa, pa vendar sem kljub temu bil na večjih intervencijah, kot so bile žled, vetrolom, sanacija po toči v Beli Krajini in obakrat tudi pri gašenju požara v naravi na Krasu. Vsaka intervencija je nekaj specifičnega in ostane posebej v spominu. Pri obeh intervencijah na Krasu sem sodeloval kot voznik – strojnik gasilskega vozila cisterne.

Dne 17.7.2022 je bil aktiviran državni načrt ob posredovanju v velikih požarih oziroma nesrečah. V popoldanskem času je sledil klic poveljnika Gasilske zveze Velike Lašče, s katerim me je seznanil o odhodu na Kras naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah. Sledilo je usklajevanje v okviru društva z namenom sestaviti ekipo, ki je dne 18.7.2022 ob 4. uri iz matičnega društva krenila na pot in se na Dolgem mostu v Ljubljani pridružila ostalim gasilcem. Kolona s 34 gasilskimi vozili je tako krenila proti Krasu, natančneje v Opatje selo. Med vožnjo mimo Ajdovščine smo opazili kraj požara, saj se je dim dvigal nad pobočjem v bližini Cerja. Na kraju intervencije smo bili razporejeni za vasico Lokvica in opozorjeni glede gibanja izven poti zaradi neeksplodiranih min iz 1. svetovne vojne. Pričeli smo z gašenje manjših žarišč v določenem območju za vasjo. Nadaljevali smo z gašenjem tekom dopoldneva in po potrebi dovažali vodo manjšim vozilom na kraju gašenja. Prav posebno adrenalinsko vzdušje povzročajo zvoki helikopterjev nad glavo, za nameček pa še močan pok v daljavi – vsi se spogledamo in poslušamo radijsko zvezo, ali je prišlo do poškodbe katerega od gasilcev. Ob vsem tem te spreleti mrzlica po telesu. Tega dne kaj posebnega ni bilo, le trikrat je počilo, na srečo brez poškodb. Za nas se je intervencija zaključila ob 23. uri, ko smo parkirali v garaži. Ta dan je bilo na kraju intervencije cca 500 gasilcev. Vendar je požar dobival vse večje razsežnosti, saj smo morali  v sredo dne 20.7.2022 v popoldanskem času interventno oditi z novo ekipo na Kras v nočno izmeno. Ta dan nisem sodeloval v intervenciji, bil pa sem v bližini tega območja in videl, za kako velik požar dejansko gre, saj je bila Vipavska dolina polna dima, na Vogerskem pa je iz dima padal pepel. Vonj dima vtisne še poseben pečat, pa naj gre to za običajnega človeka, kaj šele za gasilca z dušo in telesom. V naslednjih dneh sem v društvu logistično pripravljal vozila in razpored ekip za posredovanje na Krasu. Tako je ekipa odšla dne 21.7.2022 v nočno izmeno in še 24.7.2022 v dnevno izmeno. Požar je bil pogašen in preklican je bil državni načrt ob velikih nesrečah, tako da je bil planirani odhod za 27.7. odpovedan. Poseben vtis te intervencije je bilo opozorilo na neeksplodirana bojna sredstva in dejansko pokanje min. Jaz prav posebne izkušnje na tej intervenciji nisem imel, so pa tovariši gasilci povedali o resnih dogodkih, ko so dejansko bežali skozi ognjene zublje po poteh, kjer je ogenj z obeh strani segal visoko nad vozili.

Kot smo bili obveščeni, večjih poškodb gasilcev ni bilo, prišlo je le do nekaj manjših poškodb. Na tehniki pa je nastalo kar nekaj poškodb, od poškodovanih gum, ogledal, prask na vozilih, prerezanih cevi do poškodovane druge gasilske opreme.

Biti gasilec je nekaj posebnega in način življenja, saj si pripravljen pomagati v vsakem trenutku.

Silvo Možek je član IPA kluba Ljubljana od leta 1993, član nadzornega odbora in poverjenik za člane in članice s seznama UPS UVZ. V klubu nam je v ponos, da so med nami tako srčni ljudje, ki so lahko za vzgled mlajšim genracijam članstva.

SERVO PER AMIKECO!

Galerija.