V Črni na Koroškem je bil v začetku avgusta ponovno izveden največji koroško športno turistični dogodek – K24. Tekačev, ki so izbirali med 100, 50 in 24-kilometrskimi razdaljami, se je zbralo preko 800. Pot je tekače, ki so se podali na 100 kilometrov dolgo pot, peljala preko petih koroških vrhov, od katerih Peca in Raduha segata višje od 2000 metrov, premagati pa so morali 5420 višinskih metrov.

Na 100-kilometrsko razdaljo sem se podal prvič. Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. Do te ultra razdalje sem imel veliko spoštovanje, a bil istočasno prepričan, da jo bom zmogel. Imel sem le en cilj in eno željo: priti v cilj in zaključiti v času okrog 22 ur.

Odločitev za tako ekstremno tekaško razdaljo je v meni rasla že nekaj let. Zanjo sem se dokončno odločil letos v začetku januarja, ko me je kolega Matej prijavil na 28-kilometrski tek S1 Corsa della bora v Italiji. Po pretečeni progi v dežju, polni blata in zahtevnih vzponov ter spustov, sem si rekel, da če sem leto začel tekaško, se lahko mirno pripravim tudi na 100 kilometrov …

Avgust in K24 sta bila naenkrat tu. Z mano so prišli tudi žena Katja ter prijatelja Ana in Jaka, ki so me pospremili s štarta, pričakali na cilju ter vzpodbujali na treh okrepčevalnicah. Moje popotovanje se je pričelo ob 22. uri v centru Črne, od koder se je 140 tekačev zapodilo skozi ulice tega lepega mesteca. Po dveh kilometrih smo vstopili v hladno podzemlje Pece. Po dobrih šestih kilometrih teka skozi rudnik smo se vrnili v vlažno in hladno noč ter se strmo povzpeli po pobočju Pece do prve okrepčevalnice pri domu na Peci, kjer sem si napolnil zaloge vode in se ogrnil v jopo, saj se je temperatura hitro nižala, hlad je pa povečeval še veter, kar je bilo najbolj čutiti na vrhu Pece, na 2125 m. Zaradi noči so bili razgledi omejeni le na razsvetljene kraje v širši okolici, z jasnega neba pa so nas spremljale zvezde, kar je še povečevalo čar potovanja tekačem s čelnimi lučkami na glavah. Pot nas je nato odpeljala strmo navzdol, po mokri in blatni poti ter nas pripeljala do naslednje okrepčevalnice pri kmetiji Kumer, kjer je tudi dom kralja Matjaža. Ponovno sem si napolnil zaloge pijače in nekaj malega pojedel ter se podal na 15-kilometrsko pot do naslednje dobro založene okrepčevalnice. Do nje je bilo treba preko Olševe in se povzpeti do koče na Grohotu, kjer se je pričelo svitati. Sledil je vzpon na Raduho, drugi dvatisočak na poti, ki ga je olepšal sončni vzhod. Spust do koče na Loki je bil zaradi mokrih skal tehnično zahteven, zato je bila nujna previdnost na vsakem koraku. Zaradi hitrega dvigovanja temperature je bilo treba redno in še več piti. Nadaljevanje do Bele peči in na Smrekovec je bilo bolj prijetno, saj se mi je na razgibani poti vzponov in spustov pridružil sotekač Luka, s katerim sva imela podoben tempo in se odločila za skupno nadaljevanje poti. Slednje se je izkazalo za dobro odločitev, saj sva se v težjih trenutkih vzpodbujala, zaradi pogovora pa so kilometri hitreje in lažje izginjali pod nogami. Na okrepčevalnici pri domu na Smrekovcu so nas poleg »standardne ponudbe« – sadja, piškotov in izotonika, pričakali še testenine in pizza, kjer sem se v miru najedel ter si preoblekel majico, ki mi jo je prinesla moja spremljevalna ekipa. Po nadaljnjih 15 kilometrih razgibane proge smo prispeli do okrepčevalnice Križan, kjer je bilo zelo veselo in so tekače tudi s slastnimi palačinkami pripravili na zadnji konkreten vzpon na Uršljo goro. Tam sva se z Lukom po osmih urah druženja razšla, saj sem zaradi dobrega počutja pospešil tempo in tekel vse spuste in ravnine zadnjih 15 kilometrov, od Uršlje gore do Žerjava, kjer je bila zadnja okrepčevalnica. Prihod v cilj v centru Črne je bil krepko hitrejši od mojega pričakovanja, saj sem tekmo zaključil po 17 urah in 27 minutah. Glede na odlično počutje v cilju, krasno oskrbo na poti ter čudovite razglede in uživanje v naravi sem prepričan, da takšna razdalja zame gotovo ni bila zadnja.

Česa pa bi se vi lotili, če bi verjeli, da vam bo uspelo?

Matjaž Čuček
IPA klub Ljubljana