Štirje člani IPA kluba Ljubljana smo se odločili,  da letos odtečemo tudi sarajevski polmaraton. Poleg teka smo želeli okusiti še malo »balkan« scene. Na pot smo se odpravili na petek v dopoldanskih urah, na cilj pa prispeli okrog sedme ure zvečer. Ravno ta vikend smo v Sloveniji pričakovali prvi val migrantov in ga tudi dočakali, vendar smo čez mejni prehod Obrežje prispeli brez zapletov.  Malo grenkega priokusa smo doživeli na vstopu v BIH, ko si nas je  nekoliko privoščil bosanski policist, ki je opravljal mejno kontrolo, vendar smo zaplet rešili in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Bivali smo v hotelu v predmestju Sarajeva. Že prvi dan smo okusili nočni utrip Sarajeva in baščaršije, kjer smo si privoščili prve prave sarajevske čevape v lepinji, s kajmakom seveda. V naslednji dneh smo bili pravi gurmani. Poiskusili smo jagnjetino, teletino, zraven pa šopska solata, pa tudi čevapi s kajmakom so bili še na našem jedilniku. Seveda ni manjkala prava bosanska kavica, niti  rahatlokum.

Sobota je bila dan za ogled piramid v Visokem in nabiranje pozitivne energije pred tekmo. Zvečer smo v središču mesta prevzeli štartne številke in se zgodaj spravili k počitku. Smo le mogli preteči 21 km naslednji dan.

Nedelja pa je bil »dan D«, dogodek zaradi katerega smo pravzaprav prišli v glavno mesto BIH. Na štartu nas je počakal in pozdravil policijski ataše v Sarajevu gospod Janko Goršek, ki je tekačem zaželel lep tek in se z nami srečal še naslednji dan na ambasadi. Ob dobri kavici smo prijetno poklepetali o marsičem.

No, na štartu je bilo kar precej slovenskih tekačev. Tekaške izkušnje smo si izmenjali s tekači tekaške skupine z Gorenjske, nakar je sledilo obvezno ogrevanje pred tekmo. Pištola je počila in  okrog 700 tekačev se je pognalo po ulicah Sarajeva. Vreme je bilo ugodno, ravno po dežju, tako da ni bilo vroče kot prejšnje dni. Tek je potekal po najlepših delih mesta, tako da je kar hitro minil. Teklo se je do in po stadionu Koševo, mimo Marijinega dvora, po Skenderiji in ob obali Miljacke, preko več mostov, čez Baščaršijo in skozi stari del mesta do cilja.

Po tekmi smo si, zadovoljni s tekom in rezultati ter medaljami okrog vratu, privoščili, ne boste verjeli, najprej LAŠKO, no potem pa LAŠKO le zamenjali za sarajevskega. Ko smo se dodobra okrepčali, smo se vrnili v hotel in našemu »abrahamovcu« Duletu pripravili majhno presenečenje in tako preživeli še prijeten večer.

Naslednji dan je spet posijalo sonce. Po obisku pri našem atašeju smo se sprehodili ob reki Miljacki, se ustavili v sarajevski pivovarni, opravili nekaj nakupov na baščaršiji in se zapeljali do izvira reke Bosne, kjer smo s kratkim sprehodom poskrbeli za regeneracijo. Srečali smo se tudi z našim IPA kolegom iz Sarajeva.

Evo, pa je minilo. V torek smo  krenili proti domu. Na poti proti Banja Luki smo se ustavili še v zadnjem lokalu na bosanski strani, v »Marshal caffeju«, ki nas je spomnil na čase, ko smo bili še ena država, država pod vodstvom »druga Tita.« Na delu poti pa so nas rdeče table z napisom »MINE, ZABRANJEN PROLAZ«, opomnile še na vojne grozote v tej državi. Proti večeru smo se prijetno utrujeni vrnili domov, po nekaj dneh pa spomine na petdnevno odisejado obudili še z ogledom in izmenjavo fotografij. Bilo je lepo.

Več “foto utrinkov” pa v naši GALERIJI…